Žal je kmalu nastopila vojna: Knoblehar je ostal brez spomenika, Škocjan brez župnijskega doma.

Ob 150. letnici misionarjeve smrti (13. 4. 1958) je njegova rojstna župnija obhajala Knobleharjevo leto. Obhajanje je pričela 6. julija 2007 s postavitvijo temeljnega kamna novega župnijskega doma misionarja dr. Ignacija Knobleharja. Zaključili naj bi ga 6. julija 2008 s postavitvijo Knobleharjevega kipa.

Za postavitev kipa so se pred 10 leti po bhajanju misijonske nedelje v Škocjanu obvezali: občina in župnija Škocjan ter misijonsko središče Slovenije. Žal se je (kot se rado zgodi) pri denarju nekoliko zataknilo. Občini Škocjan, oziroma njenemu trenutnemu županu, se ob množici drugih investicij ni zdelo vredno dati svojega deleža. Postopek izdelave kipa se je zato zavlekel in šele ob prizadevanju nekaterih vnetih posameznikov, ki so bili pripravljeni založiti svoj denar in tako pomagati občini, je livar začel s svojim delom. Kip je bil zato postavljen in blagoslovljen šele na 2. adventno nedeljo, 7. decembra 2008.

Kip torej stoji in izpolnjuje svojo nalogo: spominja na velikega rojaka in njegova dela, ter vabi k posnemanju.

Skupni veliki projekti, kot je postavitev kipa takšnih dimenzij, naj bi ljudi združevali. Žal je v času izdelave kip ain neposredno po njem nekaj posameznikov delovalo in deluje v smer delitve.

Kako naj si drugače razlagamo dejstvo, da se isti ljudje, ki so s svojimi dejanji ogrožali uspeh projekta, sedaj z njim ponašajo in hvalijo ter zavajajo javnost z neresničnimi ali prirejenimi informacijami?

Naj bo torej jasno in za vedno zapisano nekaj destev, ki so v občinskem glasilu spuščena ali olepšana: - Kipa bi nikoli ne bilo, če bi se z vsem svojim bitjem zanj ne prizadeval g. Lado Hočevar. Neumorno je dolga leta spodbujal in dajal pogum, da se je zadeva končno premaknila z mrtve točke. - Drug pomemben mož, ki je vedno znal spodbujati, spraševati in spravljati skupaj različe strani je naš veliki rojak msgr. Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit. - Ključne postopke za začetek izdelave kipa je (po posvetu z županom in voditeljem Misijonskega središča)izpeljal škocjanski župnik. Mnogokrat je bil prepuščen samemu sebi in ni čutil prave pomoči ali podbore. Zakaj je bilo tako, je uvidel kasneje... - Tudi do te faze stvari niso potekale gladko, a so se premikale v pravo smer. Potem pa se je zakompliciralo: - župan je postopoma dajal vedeti, da občina nima namena prispevati svojega deleža. Ob drugih velikih investicijah naj bi ne mogla najti ustreznega denarja. Tudi klima v občinskem svetu naj bi ne bila prava in zamudili naj bi zakonske roke za vložitev predloga. - Ko je že kazalo, da z kipom ne bo nič, je g. kaplan mag. Janez Žakelj občini vrnil denar od občnske nagrade in povabil tudi vse ostale, da ga posnemajo in pomagajo občini, da lahko poravna svoj dolg. Nekatera društva so mu dejanso sledila, čeprav to ni nikjer omenjeno. - Naslednjo potezo v pravo smer je potegnila ga. Marija Halas. Sklicala je odbor za postavitev spomenika in člane Knobleharjeve komisije pri ŽPS. Z donaijami in posojilom nekaterih posameznikov (Francija Kocjana, Marije Halas, Metke in Antona Zupeta, Lada Hočevarja in Robija Dulca) je bilo zbranih polovica potrebnih sredstev. Z livarjem so člani odbora podpisali pogodbo o izdelavi kipa in mu sredstva izročili. Istočasno se je začelo pridobivanje še drugih donatorjev. Prošnje so bile veliko kasneje poslane na naslov vseh podjetnikov.
- g. Franci Kocjan, kamnosek iz Zagrada, je s svojimi delavci pristopik k pripravi prostora, kjer naj bi stal Knobleharjev kip. Z lepim domačim belim kamnom (vsga je doniral) je postavil nov ličen cvinger. - v nadaljnih postopkih je bistveno pripomogla k pripravi vsega potrebnega za slovesnost postavitve in blagoslova ga. Metka Prah Zupet. - v neposrednih pripravah je sodelovalo še veliko posameznikov, ki so na ta način želeli dati priznanje Knobleharju ali pa pomagati občini Škocjan.

Naj bo vsem Gospod ki vidi v srce dober plačnik.