V nedeljo, 20. julija, smo se štirje kolesarji leskovške dekanije (od tega trije iz naše župnije) zbrali na avtobusni postaji Dobrava, kjer smo prtljago naložili v spremljevalni kombi in se odpravili proti Mirni Peči. Kasneje nas je pot vodila preko Trebnjega do Ivančne Gorice, kjer smo se zbrali skupaj še z drugimi devetimi kolesarji iz črnomaljske dekanije. Nato smo se kot skupina odpravili proti Lučam, ki so bile naša prva postojanka in kjer smo tudi prespali.

Naslednji dan smo se na pot odpravili zelo pozno, saj se prej nismo mogli, ker nam je to preprečeval dež. Ko pa je dež ponehal, smo se napotili proti Logatcu, kjer smo prespali in se naslednji dan preko Cola in Vipave, kjer so nas prijazno sprejeli v tamkajšnjem internatu (nekdanjem malem semenišču) odpravili do Šempetra pri Gorici. V Šempetru smo se nastanili v tamkajšnji župnijski dom, kjer smo se malo bolj razkomotili in si odpočili. Naslednje jutro pa nas je čakal naš glavni cilj Sveta gora. Pot s kolesom na Sveto goro je bila zelo naporna, vendar nam je uspelo. Na Sveti gori smo imeli v romarski cerkvi sveto mašo, ogledali smo si samostan sester frančiškank in se po kosilu spustili in zopet dvignili proti Goriškim Brdom. Prijazni g. Jože, član kolesarskega društva Goriška Brda, nas je popeljal prek dobršnega dela Goriških Brd, ustavili smo se tudi v Števerjanu in se seznanili z življenjem Slovencev onkraj državne meje. Kolesarjenje po Goriških Brdih smo zaključili z ogledom kleti v Dobrovem in si privoščili tudi degustacijo. Od tam smo se zopet odpravili proti Šempetru, kjer smo prespali še eno noč. Vse kar nam je ostalo je bila še pot domov. Naslednji dan smo imeli v tamkajšnji župnijski cerkvi sv. mašo in zatem nadaljevali pot proti domu. Pot nas je vodila do planote imenovane Bloška Polica, kjer smo še zadnjikrat spali. Naslednje jutro smo se zelo zgodaj odpravili proti domu. Zadnji kilometri so nas vodili preko Ribnice, Kočevja, Novega mesta do Škocjana, kjer smo zaključili 7 dnevno vrtenje pedal in na števcih razbrali skoraj 500 prevoženih kilometrov.

To kolesarsko romanje je bilo dokaj naporno, vendar so se vsi napori izničili ob dobri družbi, lepih krajih in gostoljubnih ljudeh, ki smo jih videli ter srečali med potjo. Seveda pa to kolesarjenje ne bi uspelo, če z nami ne bi bilo spremljevalnega kombija in avtodoma, ki sta nam vozila vso našo prtljago in skrbela za vse kar romar potrebuje. In na koncu koncev gre zahvala dobremu Bogu, ki je poskrbel za varno pot in ravno pravšnje vreme. Prihodnje leto bo kolesarsko romanje vodilo kolesarje na slovensko obalo in Istro. Tako bomo v sedmih letih v grobem prevozili Slovenijo. Boš prihodnjič z nami tudi ti?

Janez Halas