Preskoči na vsebino

nalagam novice...

»VELIKO   NOČ  PRAZNUJMO«

Biilo je leta nazaj… Sredi Ljubljane sem po daljšem času srečal prijatelja, ki je že od daleč, sredi množice na glas oznanjal: »ALELUJA, GOSPOD JE RES VSTAL! ALELUJA!«         
Ni kaj, okoli sebe je imel nekaj ljudi, ki so mu prisluhnili, drugi so godrnjali, tretji so se mu smejali in zmajevali z glavo – najraje bi ga poslali v  »Polje«. Spet drugi so mu verjeli in ga občudovali. Z njim so delili radost vstajenjskega jutra…

Kako preprosto je bilo njegovo oznanilo, sporočilo, ki je odmevalo naokoli. Če bi bilo v vsakem kristjanu vsaj delček tega navdušenja, te radosti in tega  veselja…, potem bi vsi naši obrazi izžarevali posebno luč, ki bi iz naših src pregnala sleherno temo greha. V nas bi bilo več osvobajajočega ognja. Tako pa smo še vedno kot ljudje, ki se ne znamo prav veseliti. Ljudje, ki nas oznanilo vstajenja le bežno ogreje…

Bo to leto praznik Gospodovega vstajenja kaj drugačen?

Bojim se da ne. Vse prevečkrat prav ne dopustimo, da se nas Gospod sam – Vstali Zveličar ne dotakne. Toliko je zunanjih obveznosti, ki nas prehitijo oz. nas zaslepijo. Za praznik mora biti vse na svojem mestu.  Upam si reči – nič ne bo na svojem mestu, če bo moje srce tam daleč, nekje…, bog ve kje! A vseeno  iz srca želim vsem dobrim ljudem v voščilo: VESELO VELIKO NOČ PRAZNUJMO. ALELUJA!