Preskoči na vsebino

nalagam novice...

 

       ZADNJI PREGLED

   Preden zvečer zapustimo kuhinjo, še enkrat poglejmo, če je ogenj pogašen, če sta elektrika in plin izklopljena, da se ne bi drugi dan začel z nesrečo.

   Preden izide knjiga, jo korektor še enkrat pregleda, če niso kje ostale napake.

   Preden umetnik pošlje sliko na razstavo, si še zadnjič ogleda celoto in vse podrobnosti in še hitro popravi kakšno konturo ali slabo razdelitev svetlobe in sence.

   Vsak naš dan je kot list za knjigo večnosti, kot umetniška slika. Preden jo damo v razstavo za vso večnost, jo bomo še enkrat pregledali.

   Večer je čas, ko si izprašamo vest. Večer ima v sebi vedno nekaj otožnega. Ko gledamo, kako sonce zahaja, kako se daljšajo sence, kako vse umira, se nas loteva neka žalost. Zakaj? Odgovor je preprost: Skozi konec dneva vidimo konec življenja. In konec sveta. Konec vsega. Čutimo se kot ob največjem pogrebu.

   Za koncem pa pride sodba, račun. Zato se otožnosti pridruži strah. In žalost, da naš dan ni bil lepši.

   A gorje! Zgodovine ni mogoče popravljati. Kar je storjeno, je storjeno.

   Zato je večer tudi čas za ugotavljanje napak. Kaj smo storili, pa ne bi smeli storiti; česa nismo storili, pa bi morali storiti? Kako drugačen bi moral biti vsak naš dan!

   Zato je večer tudi čas obžalovanja, kesanja. Vsak večer naj mimo nas steče film našega dne. Kesanje povežimo z oživljajočo Božjo dobroto. Svoj dan potopimo v ocean Božje ljubezni, pa bodo njegovi valovi splaknili z njega vso umazanijo. In vkljub naši nevrednosti se bo zasvetil kot diamant.

   Ste že videli diamant, ko so ga izkopali iz peska? Nič posebnega ni. Svojo polno lepoto pokaže šele takrat, ko ga obrusijo.

   Naš dan bo prav tako pokazal svojo polno lepoto šele takrat, ko ga bo obrusil kamen ponižnosti.

   Naj bo to naš majhen korak skozi sveti postni čas!